O meni

Najboljših in najlepših reči na svetu ne moremo videti
niti se jih dotakniti.
Čutiti jih moramo s srcem.
(ljudsko izročilo)

Najlepših in najboljših reči na svetu ne moremo ubesediti,
niti jih izročiti v snovni obliki.
Podariti jih moramo s srcem.
(A.A.)

Rodila sem se v majhnem mestu Slovenj Gradcu na Koroškem. Otroštvo in mladost sem preživela v petčlanski družini na podeželju med njivami, travniki in gozdovi. Moja izbrana družba so bile, poleg vrstnikov in starejših modrih duš, živali in rastline. Uživala sem v petju ptic, šumenju potokov in vonju travniških cvetic. Sedaj vem, da je bila to svoboda.

moja slika-najlepšaZgodaj sem začutila iskreno željo pomagati ljudem. Hkrati je bila v meni močna želja postati učiteljica. Kaj hitro sem ugotovila, da samo želja pomagati in igrati se šolo ni dovolj, da za to potrebujem znanje. Temu je sledila izbrana poklicna pot.

V drugem delu, ki ga danes poimenujem Življenjska «fakulteta«, v katerem sem, kot vsi, najprej človek, hčerka, sestra, mama, prijateljica, sodelavka, vnukinja,… me je življenje krepko šolalo, po koroško povedano me ni »šparalo« (prevod: mi ni nič prihranilo, ni me razvajalo,..).

 

»Jasen in čist je pogled tistih ljudi, ki so jim solze sprale oči«.(po Dorothy Dix)

Na drugi strani sem prepoznala, da je življenje v svojem bistvu preprosto, enostavno in lepo, ko se naučimo vsak dan sproti prazniti svoj »nahrbtnik«, v katerega nalagamo navlako, ki nam dela življenje težko in zapleteno. Zaradi odtujenosti od njegovega bistva, »onesnažene zavesti in nezavednega dela«, izkrivljenih misli in zmanipuliranih glav ne moremo napredovati kot posamezniki in ne kot skupnost, stagniramo, včasih zbolimo,…Ta onesnaženost je izvor, vse ostalo je posledica. ……….. več……

Človekova naloga v življenju je,
da se uči, raziskuje in razvija.
( a.a.)