O meni več

 Srečen je tisti, ki je doživel največjo srečo
in največjo nesrečo. Človek, ki zna zdržati
take spremembe, nesreči vzame vsako moč.
( L. A. Seneka)

Osebna predstavitev

Poklicna pot me je, po končani gimnaziji na Ravnah na Koroškem, vodila v Ljubljano. Rasla sem z Višjo, potem Visoko šolo za socialno delo in nato fakulteto. Zavedala sem se, da so na družbeni lestvici drugi poklici bolj cenjeni in temu primerno nagrajevani. Vseeno je moja odločitev ostala enaka.

Povezana sem ostala tudi s pedagoškim poklicem. V prvem delu kot uporabnica, potem kot predavateljica in sodelavka v timskem delu in pri reševanju zapletenih stisk otrok in mladostnikov v praksi.

Sem raziskovalka življenja, zato vse življenje »gulim šolske klopi« v okviru formalnega izobraževanja, usposabljanja,…. in v različnih javnih ter zasebnih programih, šolah, društvih,..Največjo moč in energijo mi daje iskrena in močna želja s pravim znanjem pomagati ljudem ter biti njihova sodelavka, učiteljica in učenka.

V drugem delu, ki ga danes poimenujem Življenjska «fakulteta«, mi je življenje že kot mladi ženi in mamici pokazalo vrednoto zdravja. V trenutku sem postala težka pacientka, bolezen me je popeljala do bližine »konca« in mi potem dala še eno možnost – novo rojstvo. Dala mi je možnost, da sva lahko z možem vodila, takrat 18 mesečno deklico, do osamosvojitve. Največ, kar sem v vlogi mame želela, je podariti hčerki dovolj ljubezni in spoštovanja, da bo zmogla opravljati izpite v svoji Življenjski »fakulteti«. Sedaj je odrasla in mi je dragocena prijateljica, učenka in učiteljica.

Vsak človek je hkrati tvoj učenec in učitelj. (ljudska modrost.)

Najine poti z možem so se pred leti razšle, včasih ni odgovorov, vendar na nas je, da iz dane situacije naredimo najbolje, kar znamo. Ponosna sem na naju z bivšim možem, razšla sva se s spoštovanjem. Žal to mnogim parom v razhodu ni dano. Pogosto jim manjka zavedanje, da bi prepoznali, da se zapletajo v nevarne »igre«, ki zastrupljajo njihova življenja in življenja njihovih otrok.

Čeprav in najbrž prav zato, ker mi je življenje naložilo zahtevne življenjske lekcijeizpite, ki so zahtevali moč, energijo, razumevanje, pogosto modrost in potrpljenje ter povzročali spremembe globoko v meni,…., sem danes močna, usmerjena v dobro in napredek ter trdno in mirno hodim po svoji poti, v celoti pripravljena, učiti se ter voditi in učiti druge v naši skupni Življenjski »fakulteti«.

Kot pravi pesnik Tone Pavček :
»Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo,
mi je star mož, živi modrec, dejal: In nikar se odslej ne boj življenja!
Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: Ne bojte se
življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali
zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono,
življenje,imelo rado vas!« ( Prijateljem)

To je najzahtevnejši del moje učne poti, življenjski projekt, ki bo trajal vse življenje. Naučila sem se, da tukaj ni »špricanja in prepisovanja«, delujejo zakoni narave, ki so neizprosni in za vse enaki. So popravni izpiti in bolečina, kot pokazatelj, da smo življenju nekaj dodali, nekaj spregledali,…kar nas vleče nazaj in hkrati je to pokazatelj, da moramo v življenju nekaj spremeniti, če želimo ohraniti duševno in telesno zdravje in napredovati.

Če je pot lahka, je velika verjetnost, da vodi navzdol. ( a.a.)

Na drugi strani sem prepoznala, da je življenje v svojem bistvu preprosto, enostavno in lepo, ko se naučimo vsak dan sproti prazniti svoj »nahrbtnik«, ki dela naše življenje zapleteno. Zaradi odtujenosti od bistva, »onesnažene zavesti in nezavednega dela«, izkrivljenih misli in zmanipuliranih glav ne moremo napredovati kot posamezniki in ne kot skupnost, stagniramo, včasih zbolimo,… Ta onesnaženost je izvor, vse ostalo je posledica.

V želji, da v največji možni meri uresničim zastavljeno pot in zavrnem stvari, ki zavirajo razvoj, sem zapustila državno službo in sem danes samostojna. Moja iskrena želja je, da bi vsak človek našel lastno pot v smeri notranjega ravnovesja in razvoja ter z avtonomnim delovanjem prispeval k razvoju skupnosti.

Danes sem hvaležna življenju, da sem, ob svojih dragocenih učiteljih, pridobila veliko znanja in izkušenj in lahko rečem, da zmorem uresničevati svoje poslanstvo v Življenjski »fakulteti«.

Ideali, ki mi razsvetljujejo pot in mi nenehno vlivajo nov pogum,
da se veselo spopadam z življenjem,
so prijaznost, lepota in resnica. ( A. Einstein)

Nekaj mejnikov na moji strokovni poti:

Po končani osnovni šoli in gimnaziji na Ravnah na Koroškem sem nadaljevala študij na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani. Diplomirala sem leta 1983 z diplomsko nalogo “Življenjske razmere starostnikov v Koroškem domu starostnikov Črneče”. Podrobno sem raziskala to področje, da bi razumela človeka v tretjem življenjskem obdobju in prispevala k določenim pozitivnim spremembam organizacije življenja starostnikov v domu. Diplomska naloga je bila na predlog Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika vključena v domoznansko zbirko knjižnice.

Življenje mi je bilo na poklicni poti naklonjeno in sem se lahko takoj zaposlila, opravila pripravništvo in strokovni izpit. Želja po znanju me je vodila dalje, leta 1996 sem končala študij na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani z diplomsko nalogo z naslovom “Posredovanje socialne službe v postopkih dodelitve otrok”, za katero sem prejela Prešernovo nagrado.

Nadaljevala sem svoje raziskovanje z usposabljanji na različnih področjih. V okviru Slovenske filantropije sem se usposobila za mentorico prostovoljnega dela in leta 1997 s skupino sodelavcev in prostovoljcev zasnovala in 7 let vodila preventivni program v okviru projekta “Preprečevanje socialne izključenosti otrok in mladine”. Projekt so vsa leta podpirali donatorji, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter lokalna skupnost. Sodelovala sem pri delu komisij za strokovni nadzor pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Se usposobila za inštruktažno svetovalko.

Leta 2002 sem pridobila licenco za izvajanje programa “Razvijanje pozitivnega samovrednotenja otrok in mladostnikov” pri Inštitutu za razvijanje osebne kakovosti v Ljubljani. Istega leta sem zaključila magistrski študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, smer sociologija – socialno delo v skupnosti z magistrsko nalogo: »Povezanost in avtonomnost »upravnega socialnega dela« in svetovalnega socialnega dala na centrih za socialno delo v koroški regiji«, zaključila usposabljanje na Inštitutu za klinično psihologijo v Ljubljani v programu »Usposabljanja za izvedeno pričo v primerih dela z otroki«, ki ga je v okviru inštituta izvajal dr. Haldor Ovreeide iz Norveške, usposabljanje za Debriefing, metodo pomoči v najtežjih življenjskih dogodkih in za strokovno delo pridobila najvišji strokovni naziv Višja svetovalka.

Več kot 20 let sem supervizorka, leta 2004 sem za izvajanje supervizije pridobila licenco Socialne zbornice Slovenije.

Za menoj je enaintrideset let strokovnega dela na področju socialnega varstva in izven v lokalni skupnosti, sodelovanja s šolstvom, policijo, zdravstvom, pravosodjem in drugimi institucijami na nivoju regije in države, spremljanja, učenja in usmerjanja velikega števila študentov, praktikantov in pripravnikov, izvedbe mnogih predavanj, organizacija strokovnih posvetov in izobraževanj in predvsem dela s številnimi uporabniki, ki so me toliko spoštovali, da so sodelovali z menoj, kar je močno oblikovalo moje strokovno in osebno življenje.

Spoznala sem različne terapevtske šole, študirala različne avtorje in v praksi sodelovala – delala skupaj s strokovnjaki različnih strok, psihologi, učitelji, specialnimi pedagogi, zdraviki, pravniki, predstavniki podjetij,… zaposlenimi v vladnih, nevladnih in zasebnih institucijah ter društvih. Znanje sem nadgrajevala v lastni stroki, ki mi omogoča dovolj širok okvir za raziskovanje. Že kot mala deklica sem vsak prosti trenutek namenila branju. Soseda se me spomni, kot deklice, ki je v prostem času sedela s knjigo v roki, pod drevesom, na klopi,…V svoji poklicni poti sem to navdušenje ohranjala, le da sem branje razširila in danes rečem: »Rada berem, najraje berem ljudi«. Dobesedno tako, bolj kot pisanju člankov (nekaj jih je vseeno nastalo: revija Socialno delo, članki: »Posredovanje socialne službe v postopkih dodelitve otrok«, »Modeli obravnave družin pri centrih za socialno delo in strokovne dileme med teorijo, prakso in državo«) in knjig, sem se posvetila študiju vsakega posameznika v odnosu do sebe, soljudi in sveta.

Študirala in raziskovala sem, da bi razumela in znala svoje delo opravljati strokovno korektno, z občutkom za človeka in z rezultati, ki so v praksi razvidni.

Vse te izkušnje mi širijo razumevanje v novih situacijah in danes vem, da je izkušnja v življenju najmodrejša učiteljica.

Tako mislijo še nekateri:
Izkušnja je najboljša učiteljica. (G. Plinij)

Veščine timskega dela sem v teoriji in praksi izpopolnila do te stopnje, da lahko vedno vstopim v timsko delo. Prav tako lahko kot profesionalka z izkušnjami in supervizorka člane timov usmerjam, da svoje delo opravljajo strokovno korektno in ustvarjajo drobre rezultate.

Pridobljena znanja posredujem dalje v okviru osebnega učenja (osebnih procesov učenja), skupinskih oblik učenja s supervizijo, organizacijo predavanj, delavnic na različne teme s področja odnosov, novih pristopov pomoči, timskega dela, osebnostne rasti, spopadanja s stresom, dela z zahtevnimi uporabniki, teme o starševstvu,…

Supervizijsko delo mi daje sposobnost, da zmorem življenjske stiske videti, kot zunanji, nevtralni opazovalec. Na ta način postavim pravo mesto čustvom, stresu in drugim oviram.

Delo in zahteve, ki so postavljene pred vodstvene delavce, sem podrobno spoznala z opravljanjem supervizije in z več kot 8 letnim nadomeščanjem direktorice ter kot večletna predsednica sveta zavoda. Z drugimi vodilnimi delavci v podjetjih sem sodelovala znotraj in izven področja socialnega varstva pri iskanju rešitev za uporabnike in organizaciji aktivnosti v širši skupnosti.

V okviru lastne stroke sem razvila Izkustveno suportivni model dela, ki omogoča celostno strokovno obravnavo. Temelji na sistemski teoriji, poznavanju družinske dinamike in razvojne psihologije, poznavanju pravnih podlag, pomembnih za organizacijo vsakdanjega življenja uporabnikov ter na najsodobnejših metodah, ki omogočajo hitrejši razvoj ter so usmerjene v samo-realizacijo človeka kot posameznika in družbenega bitja.

Vsa leta sem delala tudi izven redne zaposlitve, profesionalno in  kot prostovoljka. Od leta 2010 imam zasebno prakso. Redno se izobražujem. V letu 2014 sem raziskovala novosti na področju timskega dela in supervizije. V letu 2015 sem zaključila izobraževanje za psihološko in psihoterapevtsko svetovanje.

Dejstvo, da so mi uporabniki v procesih pomoči tolikokrat iskreno povedali, da želijo spremembe, da so se naučili potrebnih znanj, vendar jim »manjka energije« za vnos sprememb v vsakdanje življenje, me je vodilo naprej.

Za svoj osebnostni razvoj in da bi znala s pravim znanjem pomagati drugim, sem pridobila znanja komplementarnih znanstvenih metod, ki zajemajo celostno znanje o človeku in njegovem bivanju ter predstavljajo znanost 21. stoletja. Zame pomembni sta metoda bioterapije in metoda Transcedentalne meditacije, sem učenka dr. Andreja Rusa in mag. Darje Kogej, Atma akademija v Ljubljani.

Znanstvene raziskave potrjujejo, da so to metode, ki omogočajo bistveno hitrejši proces človekovega osebnostnega razvoja, poleg tega krepijo duševno in telesno zdravje ter le tega obnavljajo v situacijah, ko se duševno in telesno ravnovesje porušita.

Predstavitev zaključujem z mislijo:
Lahko je biti človek, težko je biti človeški. (Uzbeška modrost)

Z vsem spoštovanjem, iskrenostjo in znanjem Vas povabim v skupno učenje, raziskovanje in soustvarjanje pogojev za ustvarjalno življenje, v katerem prevladujejo zdravje, zadovoljstvo, blagostanje in zmerno življenje.

Kdor išče, ta najde,… kar išče.

Dva zapornika sta zrla skozi rešetke.
Prvi je gledal blato na tleh, drugi zvezde na nebu.
( F. Langbridge)

 

 …nazaj…